Sri Lanka

Solo backpacking, November- December, brez dnevnih planov. Edino, kar sem želel videti, preden sem šel, je bila Sigiriya in vožnja v vlakom do Nuware Eliye.
Letel sem preko Trsta v Rim, z Rima pa direktno v Colombo oz na letališče Colombo Bandaranaike International Airport, ki pa je bližje Negombu, kot Colombu, tako da sem rezerviral sobo vnaprej kar v Negombu in se je izkazalo, kot dobra poteza. Srilankan airlines je bil pa bolj kot ne polom. Čisto malo prostora, tako, da sem celo pot pizdil, zakaj nisem šel raje z Etihadom za iste pare, ampak z dvemi urami daljšim postankom. Pa vseeno, se je dalo preživet.

Mesto samo ni nekaj full lepo kot celota, oz da bi se dalo ne vem kaj vse početi oz ogledati, ampak meni je bilo izredno všeč, zaradi vseh teh barv, predvsem pa zaradi zelo prijaznih domačinov. So me kar vabili v svoje domove. Hey Sir, where are you from? Come to my house, Sir… Are you hungry, Sir?  Res neverjetno.
Edino kar sem pogrešal, je bil kak bar, bife, kafana. Da bi se vsedel in popil čaj, kavo, pivo. Tudi zvečer je totalno mrtvilo. Tako, da mi je bilo kdaj kar malo dolgčas ob večerih. Res sem pričakoval več dogajanja, vsaj po prebranem na forumih, da naj bi bila Šri Lanka zelo turistična država. Kar po eni strani drži. Nikjer ni problem dobiti za spati. Po drugi strani sem bil pa presenečen, ker sem prvi teden videl 9!!!! turistov.

IMG_4434Ulične barveIMG_4424IMG_4485IMG_4519 – kopijaIMG_4517IMG_4549IMG_4544IMG_7023IMG_4635-2

Z Negomba sem se po treh dneh odpravil proti Kandiyu, ki turiste privlači predvsem zaradi templja Sri Dalada Maligawa, kjer hranijo Budin zob, ki naj bi ga  Šrilanška princesa Hemamali prešvercala z Indije v laseh. Ob mojem obisku je bila v Kandiyu strašanska sopara in vlaga ter res slabo vreme. Dež vsakih 20 minut. Tudi vlage je bilo po vseh sobah ki sem jih obiskal toliko, da če bi mišnico nastavil, bi se riba ujela. Baje sem izbral najbolj neugoden čas za raziskovanje teh krajev, ker naj bi se monsun selil z zahodne obale na vzhodno. Tako da sem kaj kmalu šel raziskovat višje predele Šri Lanke.

Mahaweli Ganga, najdaljša reka Šrilanke. Blizu Kandiya.IMG_4664

Kandy- Nuwara Eliya.
Kdor pa tole vožnjo z vlakom zamudi, je pa zamudil vse!
Tole je bila pa sigurno najlepša vožnja v mojem življenju.
V 3. razredu vlaka, ki poskakuje, kot da bi konja jahal. Ko se na začetku kar bojiš vstati s sedeža…no po kakšne pol ure že sam visiš z vlaka, z eno roko se držiš kovinskega droga pri vratih, z drogo roko pa fotkaš. Če ne padeš na tire 😉 . No, sam nisem. še sem tu. Juhu.
Vožnja skozi divjino, džunglo, mimo slapov, mimo opic, še slona sem videl, mimo čajnih plantaž,… Noro lepo!
Vozovnica za vlak me je stala 180 rupij, kar znese 1,2 eur približno.
Vožnja je trajala dalj, kot sem prebral na forumih. 8ur 🙂
IMG_4680IMG_4749 – kopijaIMG_4754IMG_4861IMG_4864IMG_4866 – kopijaIMG_4916-Edit-2IMG_4931-3 – kopijaIMG_5131IMG_5181

Nuwara Eliya.Luštno malo mestece, kjer pa- sem spet kiksnil. Bila je polna luna in še nek pomemben menih je umrl, tako, da je bilo vse zaprto. Na plantažah čaja nisem videl niti obiralk. Jao. Ja, tako je to, če ne delaš planov in se ne pozanimaš kdaj je kaj odprto. ampak mi je vseeno. Sem pa videl marsikaj drugega, spoznal ogromno čudovitih ljudi, tako da mi niti najmanj ni bilo dolgčas.

grk

IMG_4966IMG_4973 – kopijaIMG_4986coNanu oyaIMG_5035

Z Nauware Eliye sem se odpravil po nekaj dneh. Šel sem po priporočilih dveh Kanadčank, ki sem jih srečal, v Ello. Isto z vlakom. In tudi ta vožnja je bila nenormalno lepa. Skoraj celo pot sem sedel na vratih vagona in opazoval okolico. Seveda sem šel tudi do domačinov, da smo malo pokramljali, saj tisti, ki me poznate, veste, da ne zdržim dolgo v tišini 🙂
Aha, ker smo ravno pri tem, ljudje so vedno kar šokirani, ko jim povem, da grem na pot sam. OOO šit, a res, a kar sam? Kako upaš? To jaz nebi upal. Kaj če se ti kaj zgodi? Kaj če te oropajo? Kaj če te ubijejo?  Hm. Kako upam? Enostavno. Sedeš na letalo in greš. Papa! Kaj če se mi kaj zgodi? Greš v bolnišnico. Kaj če me oropajo? Bom brez stvari. Pa bom zaslužil za nove. Kaj če me ubijejo? Me boste pokopali oz takrat bi mi bilo verjetno vseeno tudi če me nebi 😉
Ne , ne, res nikoli ne gledam na te stvari s takega groznega kota. Pač je treba biti malo previden. Ne razlagam vsakemu vse, od tega kje spim, ali sem sam, koliko časa ostanem ipd, ne delam pizdarij, pa verjetno sem malo bolj pozoren na dogajanje okoli sebe. Ne rinem sredi noči  po nepotrebnem nekam kjer ni nikogar, ne kažem denarja, ne nosim vrednih stvari s sabo- raznih ur, nakita, ker jih nimam , haha, poskušam biti kar se da prijazen, tudi do tistih ki so dosadni. Ponavadi so to vozniki tuk-tukov ali pa kakšni prodajalci. Pa vzamem vse skupaj malo bolj za hec.  Pač si normalno previden. Saj se tudi pri nas bere vsak dan o ropih, o krajah, o posilstvih, o ubojih. Slabe stvari se dogajajo in se bodo dogajale. Na žalost. Nočem pa na stara leta premišljevat, kaj bi lahko doživel, pa nisem.

IMG_4767IMG_5081IMG_5083IMG_5165IMG_5196IMG_5197IMG_5212IMG_5242IMG_5286IMG_5291 – kopijaIMG_5295IMG_5298IMG_5309IMG_5332-4IMG_5335IMG_5346IMG_5354 – kopijaIMG_5370IMG_5383IMG_5408 – kopija

Res čudovita izkušnja tale vlak. Edino kar mi je šlo mičkeno na živce, so bili Kitajci. Pa še to ne zaradi tega ker so Kitajci, ampak ker je nekaj modelov imelo 300mm fiksne lense in so se slikali na 3 metre. Z okna v okno. Da bi ga kar užgal s tistim lensom po betici. 🙂
In tako sem prispel v Ello. Pil najboljši čaj, tako sladkan, kot bi torto jedel, dokler ga nisem kuhal sam, srečal 3 slovence, s katerimi smo se cca 10 minut zgovarjali po angleško, preden smo dojeli, da nekaj ne štima v našem angleškem naglasu, pa “boh ne dej” vprašati s kje ste 🙂 , Šel na Little Adam´s peak oz Little Sri Pada s prazno baterijo v fotoaparatu, se bal, da ni kje kakšna kača, ki samo mene čaka, da me ugrizne. Sem vzel kar palico, da sem malo brskal pred sabo po grmovju oz po poti, ob poti, no potem me je dohitela backpackerka z Avstralije, ki sem ji džentelmensko dovolil, da je šla pred mano hehe.
Spet sem bil fasciniran nad videnim na vrhu. Razgled, kot iz filma. Škoda za prazne baterije, ampak se vsaj nisem obremenjeval s kadrom, ampak gledal, občudoval in užival na drugačen način.
IMG_5407IMG_5493IMG_5499IMG_5508IMG_5535
IMG_5463IMG_5464IMG_5566

V Elli oz. na vlaku Nuwara Eliya-Ella sem spoznal tudi dva Šveda, Hanno in Johana, z njima sem se po parih dneh odpravil proti Weligami. Spet sem spremenil plan brez plana. Ja, zato je pa tako cool potovati sam. Srečaš nekoga, ti pove, kako cool je tam, kamor gre on in greš z njim. In to je bilo spet top of the top, da sem šel z njima.  Šli smo z avtobusom. Jao, kakšna divja vožnja. Šofer je imel pomojem za en cel krog “lufta” v volanu, strmina, ovinki… No, v takih trenutkih še nevernik rata veren. 🙂  Avtobus nabit kot konzerva sardin, leti pa kot da si na dirki 24ur Le Mansa. Kar mi še sedaj ne gre v glavo,  vsi divjajo, kot da so zmešani, a vsaka vožnja traja zelo dolgo. Ali pa je le občutek hitrosti čisto drugačen v teh indijskih avtobusih Tata oz Ashok Leyland. Verjetno bo to to. Smo imeli pri nas doma včasih Yugo 45, in ko je mati stopila na gas, da je šel 120 kmh, je bil občutek, kot da si v raketi.  Uh, spominjam se tudi hitre dvopasovnice in sprehajanja krav po cesti. Avtobus pa z nezmanjšano hitrostjo malo hupa in se krave umaknejo. Se pozna, da so mestne in navajene prometa 🙂
In tako smo prispeli v Gurubebilo s prestopanjem v Matari. IMG_6768

Na 1.sliki Hanna. Verjetvo je brala veselo zgodbo 🙂
Na 2. fotki pa njen fant Johan in Eric, lastnik Surfing life-a v Gurubebili, neke sorte resorta.
IMG_5418IMG_5697

Gurubebila, majhna vasica, blizu Weligame in Mirisse, ki jo obiščejo surferji z vsega sveta, zaradi dokaj visokih valov. Sam nisem surfer in verjetno nikoli ne bom, ker sem pri svojih 31.letih že star in betežen. Sem pa poizkusil surfati, in sem imel srečo, da ni bilo na obali preveč ljudi. Naredil špago, salto, premet nazaj, trojni axl, trojni tolup in še nekaj elementov, ki sem jih izumil, pa jih še nisem patentiral na Uradu RS za intelektualno lastnino oz prijavil olimpijskem komiteju ….
IMG_5622-EditIMG_5781IMG_5790-Edit-EditIMG_5872-Edit-EditIMG_5944-EditIMG_5948IMG_6144IMG_6155IMG_6235-Edit-EditIMG_6354IMG_6393-2IMG_6371IMG_6440

V Gurubebili mi je bilo pa tako všeč, da sem ostal 10 dni. Sicer sem vsak dan hodil okoli, na enodnevne izlete z busom po okolici. Galle, Mirissa, Weligama in v kraje da se niti ne spomnim imen. Tudi z Ericom je bilo zabavno, ko nisem imel kaj bolj pametnega početi, sem šel z njim na tržnico, po pivo, v železnino, … Fenomenalno je zame biti na drugem koncu sveta z domačinom pri vsakdanjih opravkih. Ja, marsikdo mi reče, da sem fuknjen, kaj ni bolje biti pod palmo s pivom v roki, kot pa z nekimi domačini v železnini… Hja, pač sem fuknjen 🙂
Spomnim se tudi igre Keram , so organizirali cel turnir, kjer sem gladko izpadel v 1. krogu. Zabavna igra. podobno kot neke vrste namizni hokej…Pa izpadov elektrike, pa Ericovega rojstnega dne (no, tega se proti koncu bolj slabo spomnim), pa ko je Slovenija igrala nogomet proti Ukraini v kvalifikacijah za EP, ko smo gledali tekmo sredi noči preko interneta, pa švedskega navijanja za naše, pa Švedska-Danska, pa vožnje s skuterjem po okolici…Uhhhh, spominov še in še. Pa ko smo ga parkrat dali malo na zob in so nam šle traparije po glavi, ko smo prestavili Tuk-Tuk v drugo ulico, pa poizkusov plezanja po palmah z domačini…Pa od idej, če gremo jahat krave do idej… 🙂 pustimo to 🙂

Vmes sem šel za tri dni v Hikkaduwo, Kjer ima znanka Saša nastanitev Hug Inn B&B. Noro lepo urejeno, huda hrana, .. Tako urejenih sob nisem videl nikjer drugje. Toplo priporočam.
V Hikkaduwi sem spoznal preko Saše še cel kup domačinov, ki so me takoj vzeli za svojega, pa že tako so me povsod zelo hitro, ampak tukaj pa še preden smo se za silo spoznali. Res čudovito.  In za to ji bom vedno zelo hvaležen. Hvala Saša!

Sameera glavna faca 🙂            (fotka s telefona)
12711183_1675806382705323_5371526648202594783_o

Na koncu sem celo pekel pizze za turiste, haha. NORO!

Plaža v Hikkaduwi.
IMG_6004

Pa na avtobusu, mesto Galle, pa slike iz sploh ne vem imen krajev… 🙂

IMG_5728IMG_5744IMG_5751IMG_6182IMG_6183-EditIMG_6186IMG_6195

Že tako bo predolg post, tako da vseh slik ne bom dajal gor.
Ko sem šel z Gurubebile, sem šel za 3 dni v Mirisso, kjer sem bil pa res okraden.
Šel sem v Spring hotel, ki sem ga dan prej rezerviral za 6 usd na dan preko bookinga.
Vse lepo in prav. Zadnji dan mi je zmanjkalo rupij in je bilo nekje potrebno zamenjati denar. Ko sem vprašal lastnico, kje menjati denar, drugače se dela prijazno, lisica stara, predlagala je, da me pelje njen mož v menjalnico. In sva šla. Ko sem prišel nazaj, ne vem zakaj, ampak VEDNO, res VEDNO vzamem denarnico s sabo v kopalnico, če kopalnice nimam v sobi. No tokrat je nisem. Grem pod tuš, pridem nazaj, vrata moje sobe so bila priprta. Nič, sem rekel, nisem zaklenil, pa saj sem itak sam v hotelu. Itak ni nobenega v  drugih sobah. Na hitro pogledam v fotografsko torbo, ok, fotoaparat je, objektivi so, torbica z denarnico pa tudi. Vse je ok. Grem na večerjo. Pojem. Račun. Vzamem denarnico. Ni rupij! Kam sem dal rupije? Fak, a sem jih pozabil v sobi? možno, v hlačah. Lastnik restavracije ni hotel vzeti niti eura, ko sem mu povedal, kje sem nastanjen. Pomojem je že vedel kam pes taco moli. Pridem v sobo, prebrskam vse! Keša ni. Pa vem, da sem zaklenil sobo, predno sem šel pod tuš. Prasca sta me okradla. Ko se šel ven s hotela mi je pa še hotla računat 18 eur na noč?!?!? WTF tastara, kva tebi ni jasno! Ji kažem booking račun, ona meni, da sem imel boljšo sobo. No potem sem šel malo bolj na ostro, da naj se ne zajebava, ker ji ne dam 18 eur na noč. In je popustila, ampak je pa lisica sporočila na booking, da me ni bilo? Dobim e-mail, z bookinga, da me ni bilo, da bo treba poravnat račun.  Jaz pa njim slike z njo. Evo vam booking, tle imate slike mazda vam piterna. Srednji prst.
Kurc jo gleda! In še vas zravn, da ne preverite glede na komentarje, koga imate na vaši strani.
No to je bila edina slaba izkušnja. Bil sem ob 200 eur.

Drugače je Mirissa fajna. Sem šel gledat kite. Tiste velike, sinje kite. Tega ne bom nikoli pozabil, ko sem zagledal OGROMNO plavut.  OGROOOMNO plavut! Ampak za moj precej širokokoten objektiv so bili še vseeno predaleč.
IMG_6445IMG_6458IMG_6484

Z Mirisse sem šel za par dni v Unawatuno…
IMG_6591IMG_6597IMG_6660

Slikal sem bolj malo, saj se mi ni več dalo.
Potem sem šel z Unawatune v Colombo , za eno popoldne na Pettah Market….
IMG_6731IMG_6804IMG_6830IMG_6862IMG_7007IMG_7011IMG_7012IMG_6884-Edit

In potem v Negombo. Počakati kolega Matica, ki je prišel z družino na Šri Lanko.
Ker sem prišel en dan pred njimi , sem imel spet čas za iti malo okoli. Šel sem kar v šolo, direktno do ravnatelja, če lahko naredim kakšno sliko. Itak je bil čisto vesel, sva spila čaj, potem sem šel v razred. Šola v naravi bolj kot ne.
Pa še malo po Negombu.
IMG_6917IMG_6931IMG_6996IMG_6998IMG_7013IMG_7039IMG_7052IMG_7121IMG_7134IMG_7135-2IMG_7146IMG_7174

Ko so Kudrevi prišli, smo šli na ribljo tržnico. Tam sem bil sicer že, skoraj mesec dni nazaj, ampak tokratne temperature so bile nižje, predvsem sem pa šel  tja v popolni “bojni” opremi. Sem se okrog nosu namazal s kremo Siddhalepa, neke vrste tigrova mast. Bolje da me peče, kot da dihat ne morem 😉

IMG_7184IMG_7191IMG_7235IMG_7206IMG_7214IMG_7218IMG_7233IMG_7208

Tukaj sem ogovoril ribiča Bernarda, ki nam je potem obrazložil cel postopek, kako ribe sušijo, kako delajo … Za 4 eur na dan, 6 dni v tednu. Ribe očistijo ročno, potem jih namočijo v sode z mešanico morske vode in soli (5x bolj slana voda od morja) , potem jih stresejo na mreže in pustijo 3 dni da jih sonce posuši, nato jih obračajo. Vsako posebej, po 6. dneh jih zapakirajo v vreče in pošlejo v notranjost države. Rib pa na tone. Sicer Bernard hodi na tečaj angleščine in čez nekaj mesecev, ko dobi potrdilo, da zna dovolj angleško, bo šel delat v hotel za 8 eur na dan. To so njegove sanje.
Nepredstavljivo nam zahodnjakom, ampak res srčno upam, da kmalu začne z novo, bolje plačano službo.

Naslednji dan smo se družno odpravili v Dambullo, ker sva se ga pa v  homestayu, kjer sem že bil prvi dan in tudi sedaj, z lastnikom nasekala, sem zaspal. Zbudilo me je trkanje in rahlo povišan ton glasu… ALO MODEL ODPRI! Zdle če nimaš babe pr seb bol da ne odpreš…
Sem reku sam pr sebi, kdaj se je pa Douglas (lastnik nastanitve) naučil slovensko? Da nisva včeraj naredila tečaja Slovenskega jezika 😉
Bil je Matic. Jaz pa zamujal eno uro. Arrack je ugasnil budilko, nisem bil jaz. Hito pod tuš, potem pa na avtobusno postajo in via Dambulla.
Sem jim takoj zagrenil dopust.

Toliko ljudi, kot sem videl na Šri Lanki, da si vrtajo po nosu jih še nikjer drugje nisem 🙂
Prestopati smo morali v Kurunegali, na 9. fotki je mehanik. Preden smo šli, nam je malo zategnil zavore na avtobusu.

IMG_7425IMG_7279
IMG_7335IMG_7355IMG_7366IMG_7367IMG_7373IMG_7383IMG_7397IMG_7429IMG_7440IMG_7601

Dambulla, kot mesto samo nič posebnega, je pa odlična izhodiščna točka za obisk Sigiriye oz Pidurangala rock, kot smo šli mi v našem primeru. Raje vidim celo Sigiriyo, kot tiste 3 freske in nekaj vrtov na njej.
Zadnja fotka je pa fotkana s te skale Pidurangala, s 300mm + konverter 1.4 se mi zdi +moj senzor je 1.6…. Ornh približano 😉
S takim objektivom so se Kitajci slikali na 2 metra. Sedaj veste, zakaj bi ga vsekal…
Hvala Matic da si posodil za par škljocev.

IMG_7691
IMG_7733IMG_7745IMG_7800-EditIMG_7713

Takle nagnusen turizem se eni grejo. Tole je precej pogost pojav na Šri Lanki.

Slon v verigah, vodnik ga pa na vsake toliko špikne s tistole bodico zadaj za ušesom, če skrene s poti. Da bi tega modela najrajše napičil s to sulico. Turisti ki pa tole jahajo, pa veselo mahajo… Da bi še njega napiču.  Nagnusno do amena.
Ubogi slon!IMG_7630IMG_7632IMG_7635

Pa smo šli še na kosilo. Šri Lančani jejo z rokami, tako, da smo še mi. Preden poješ, se naveličaš oz toliko časa traja, da nisi več lačen. Izgubil sem cca 10 kg v enem mesecu.

IMG_7807IMG_7814

In še fotke z zadnjega dne.
Tukaj mi je bilo pa že zelo čudno. Nisem hotel še domov.IMG_7868IMG_7897IMG_7955IMG_7957IMG_7973IMG_7985IMG_8019IMG_8053IMG_8139

Ko smo se poslovili, sem šel proti Negombu – spet v Randi homestay– itak smo postali kar kolegi z lastnikom in njegovo familijo, da sem se stuširal, na koncu me je pa še odpeljal na letališče. Karto sem pa imel že tako zmahano, da sem bil kot en klošar. Ko sem jo cariniku porinil pod nos, je sploh pogledat ni hotel, samo pasuš je preveril, hehe.
No na čikiranju je bilo pa precej smeha glede mojega papirja 🙂
In tako sem šel. Proti domu. Tokrat je bilo pa letalo večje in precej bolj prazno, tako, da sem imel oba sedeža samo zase, če bi hotel, bi se pa lahko zleknil na sredini čez štiri sedeže. Tudi samega prostora med sedeži je bilo bistveno več.

Šri Lanka pa je definitivno pustila globok vtis name in mi dala določene izkušnje, ki mi pridejo prav vsak dan.
Hočem še!

Na predzadnji sliki pa Etna, izbruh vulkana na Siciliji.

12716315_1675653912720570_2241060906738405398_oIMG_8186IMG_8267IMG_8296-Edit-EditIMG_8368

Lep pozdrav do naslednjič in če vam je všeč kar vidite, se lahko naročite na nove objave.
Domen

Advertisements

7 thoughts on “Sri Lanka

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s